www.archive-si-2014.com » SI » J » JKZ

Choose link from "Titles, links and description words view":

Or switch to "Titles and links view".

    Archived pages: 354 . Archive date: 2014-10.

  • Title: JKŽ | Jamarski klub Železničar
    Descriptive info: .. Domov.. Novosti.. O klubu.. Glasilo Bilten.. Jamarska šola.. Odkrivanje novih jam 1955–2005.. Zgodovina kluba.. Polstoletni spomini.. Ustanovitev.. Društvo jamskih potapljačev Proteus.. Sekcije.. Kje smo stanovali oziroma kako smo se selili.. Oprema.. Plezalna oprema.. Potapljaška in sorodna oprema.. Merilna oprema.. Transport.. Raziskave.. Odprave.. Bilten.. Fotodokumentacija.. Luciferovanje.. Nesreče.. Članstvo.. In naprej?.. Fotogalerija.. Fotogalerija: Ledena jama pri planini Viševnik junijski sprehod.. Menjava gumbkov, postavitev bivaka, merjenje in fotografiranje.. Veliko zadolžitev za eno samo akcijo! Več:.. Fotogalerija: Jama Sežanske Reke.. Ogledali smo si eno izmed jam, v kateri je mogoče doseči tok reke Reke.. Več:.. Fotogalerija: Podzemlje Budimpešte.. Dvodnevna odprava v podzemlje Budimpešte.. Fotogalerija: Gualtiero Savi.. Po dolgem času smo se zopet odpravili v bližnje italijanske  ...   19.. uri v klubskih prostorih.. Klubska obvestila.. Izšel je novi.. Bilten!.. Kot vedno za člane kluba zastonj, za vse ostale brezplačen!.. Občni zbor 2014.. Na letošnjem občnem zboru smo soglasno izvolili novo vodstvo.. Klub bo z zvesto ekipo vodil Janez Jaka Cerar.. Čestitamo!.. Zadnje dodano.. 45.. obletnica odkritja Brezna pri gamsovi glavici.. Merjenje Ledenke med bivakom in trenutnimi končnimi deli jame.. Tabor pod Snežnikom.. Raziskave Jame pod Vršiči 6.. 7.. 2014.. Spet Ledenka in gotovo ne zadnjič.. Odkritje na kaninski beli lisi.. Kategorije.. Akcije.. (37).. Drugo.. (15).. (50).. (7).. Kratke.. (18).. Napovedi.. (3).. Naslovna.. Odprave in tabori.. (20).. Potapljanje.. (47).. Predavanja.. (1).. (70).. Zgodovina.. 2013.. JKŽ.. All rights reserved.. Theme by.. SmashingMagazine.. and.. Slimmity..

    Original link path: /
    Open archive

  • Title: JKŽ |  O klubu
    Descriptive info: JKŽ je eden najstarejših jamarskih klubov v Sloveniji.. Ustanovljen je bil leta 1955 kot speleološka sekcija Planinskega društva Železničar.. Kasneje, leta 1978, se je osnoval samostojni klub imenovan Jamarski klub Železničar.. V bogati zgodovini je raziskal precejšen delež slovenskih jam in se odpravljal tudi v tujino.. O svojem delu v klubu so člani poročali v različnih publikacijah, tako v internem glasilu Bilten kot v Naših jamah in reviji Jamar, glasilih.. jamarske zveze Slovenije.. Sestanki potekajo vsak četrtek od 20.. 30 ure dalje v talnem zaklonišču pri hotelu Park..

    Original link path: /about/
    Open archive

  • Title: JKŽ |  Glasilo Bilten
    Descriptive info: Bilten kot klubsko glasilo izhaja že od leta 1963.. Vse do danes je izšlo že 26 številk.. S klikom na naslovnico Biltena lahko vsebino posamezne številke prelistate na spletnem servisu.. ISSUU.. Nekatere številke (predvsem novejše) so še vedno na voljo v tiskani izvedbi.. Dobite jih lahko na katastru Jamarske zveze Slovenije ali pa na našem klubu.. Bilten št.. 1, letnik 1963.. 3, letnik 1965..  ...   1970.. 9, letnik 1971.. 10, letnik 1972.. 11, letnik 1973.. 12, letnik 1974.. 13, letnik 1975.. 14, letnik 1976.. 15, letnik 1979.. 16, letnik 1981.. 17, letnik 1991.. 18, letnik 1993.. 19, letnik 1995.. 20, letnik 1997.. 21, letnik 1999.. 22, letnik 2001.. 23, letnik 2003.. 24, letnik 2005.. 25, letnik 2006.. 26, letnik 2008.. 27, letnik 2010.. 28, letnik 2012.. 29, letnik 2014..

    Original link path: /about/64-2/
    Open archive
  •  

  • Title: JKŽ |  Jamarska šola
    Descriptive info: V letu 2014 bomo z jamarsko šolo začeli v četrtek, 27.. marca 2014 ob 19.. 00.. Dobimo se v naših prostorih v.. talnem zaklonišču.. , kjer vam bomo na uvodnem predavanju podrobneje predstavili potek šole.. Sledila bo predstavitev jamarstva s projekcijo jamarskih fotografij.. Teoretična predavanja različnih speleoloških tematik bodo potekala v klubskih prostorih.. Plezalne vrvne tehnike se bomo učili na prostem, na steni.. V okviru šole načrtujemo obiske več jam različnih težavnosti.. Za obisk prve jame ni potrebno znanje vrvne tehnike.. Čas in kraj plezalnih vaj na prostem ter obiskov jam bomo prilagajali vremenskim razmeram.. Po končanem tečaju bomo izvedli.. interni izpit.. Kdor bo izpit opravil, bo imel dovolj znanja za  ...   in pridobivali nove izkušnje.. Cena tečaja znaša 100 EUR, študentje imajo 20 % popust.. V ceno je všteta izposoja čelade in plezalnega pasu s pripadajočo plezalno opremo do konca tečaja, predavanja, učenje vrvne tehnike na plezalni steni, obiski jam ter letna klubska članarina.. Seveda ste že sedaj vabljeni, da nas kakšen četrtek ob 21.. 00 obiščete in vidite, kaj počnemo.. V tem primeru se nam lahko pridružite pri obisku kakšne enostavnejše jame že pred začetkom šole.. Priporočamo prijavo že vnaprej prek.. e-pošte.. za morebitna dodatna obveščanja ali pa se vidimo kar v klubskih prostorih 27.. 00!.. V naši.. društveni fotogaleriji.. pa si lahko ogledate kako potekajo jamarske šole na našem klubu..

    Original link path: /about/sola/
    Open archive

  • Title: JKŽ |  Odkrivanje novih jam 1955–2005
    Descriptive info: Število registriranih jam na leto.. Jamarski klub Železničar je svoje petdesetletno delo zaznamoval s premnogimi odkritji in raziskavami novih jam, ki jih je v obliki zapisnikov predajal v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije.. S tem so bile klubske raziskave tudi formalno vpisane v mozaik znanja, ki ga jamarji gradimo.. Pri tem delu je bil klub zelo uspešen, saj je registriral kar 773 novih jam v Sloveniji od trenutno znanih 8308 (stanje februar 2005).. Drugače povedano, vsaka enajsta jama nosi pečat odkritelja iz JK Železničar.. To nas uvršča na odlično drugo mesto med skoraj petdesetimi društvi v Sloveniji, takoj za Društvom za raziskovanje jam Ljubljana.. Pogled na zemljevid, kje smo vse odkrivali jame, pokaže dve značilnosti.. Prvič, za razliko od mnogih društev, ki so bolj lokalno usmerjena, v raziskovanje neposredne okolice, je naša »neposredna okolica« kar vsa Slovenija.. Ni je pokrajine, kjer ne bi odkrili vsaj nekaj jam.. Druga značilnost pa se kaže v jasno izstopajočih območjih, kjer je »naših« jam res veliko.. Najbolj izrazito območje, kjer je pri raziskovanju jam prevladoval prav naš klub, je Bohinj oz.. osrednje območje Triglavskega narodnega parka.. Tu so se tudi v vseslovenskem okviru začele prve raziskave v visokogorju, tu je naš klub oral ledino.. Zanimivo pa je, da smo se Kaninu, glavnemu cilju visokogorskih raziskav v zadnjih letih, v glavnem izognili.. Ker na Ljubljanskem barju pač ni jam, je nam najbližji kraški teren njegovo obrobje.. Tako smo usmerili raziskave na Krimsko  ...   V tistem letu je bila vsaka tretja novoodkrita jama »ajzenponarska«.. Okoli leta 1980 je bil velik zastoj v oddajanju zapisnikov, ki je povezan z nekaterimi nejasnostmi v delovanju Katastra.. Sodelovanje kluba s Katastrom se je v polni meri spet vzpostavilo konec 80-ih let.. Od takrat naprej registrira klub cca.. 10 novih jam na leto.. Navidezno nazadovanje v primerjavi s prvimi desetletji delovanja kluba je treba pripisati dvema vzrokoma: zaradi splošne neraziskanosti je bilo neregistriranih, a lokalno znanih jam še veliko; v zadnjih deset, dvajset letih so se kriteriji za registracijo precej poostrili.. Na koncu si še poglejmo, kateri člani so registrirali največ jam.. Pri tem je treba opomniti, da za skoraj četrtino jam nimamo podatka o zapisnikarju.. Na prvem mestu je ustanovitelj kluba Dušan Novak, ki se je podpisal pod 145 novoregistriranih jam.. Sledita mu Aleš Lajovic (75) in Anton Jenc (67).. Z več kot deset novimi jamami pa se ponašajo še Igor Perpar (42), Andrej Kranjc (38), Tomaž Jančigaj (28), Miha Brenčič in Miha Čekada (vsak po 18), Tomaž Hočevar (15) ter Janez Holc in Miha Staut (vsak po 11).. Precej teže pa je ovrednotiti prispevek raziskav novih delov že registriranih jam.. Tudi v tem pogledu je bil klub zelo uspešen, vendar so ti rezultati manj odmevni.. Omenimo kilometre novih rovov v Predjami, Postojnski, Planinski, Podpeški jami Velik del teh rovov je potopljenih.. Odkritja v teh rovih so v največji meri zasluga Tomota Vrhovca.. Miha Čekada..

    Original link path: /about/odkrivanje-novih-jam-1955%e2%80%932005/
    Open archive

  • Title: JKŽ |  Zgodovina kluba
    Descriptive info: Petdeset let Ajzenpona.. No, pa smo se jih nabrali kot berač uši! Let namreč.. In to tako čisto mimogrede in neopazno.. Kar nabrala so se.. Vmes se je dogajalo vse mogoče in nemogoče, metali so nas iz prostorov, nam včasih izdatno zagrenili življenje, ampak mi se nismo dali! Kar naprej smo, včasih bolj, pogosto včasih manj, lazili po raznih  ...   smo tako ali drugače vestno beležili v zapisnikih terenskih ogledov, dopolnilnih zapisnikih, raznih elaboratih, potem pa še v našem Biltenu, Naših jamah itd.. in s tem oteli pozabe.. Zanimivo: od prvega dne zbiramo tudi fotografski material v taki ali drugačni obliki oz.. mediju in občasno, resda zelo redko, posnamemo tudi kak filmček.. Pa pojdimo lepo po vrsti:.. Aleš Lajovic..

    Original link path: /kratka-zgodovina-kluba-2/
    Open archive

  • Title: JKŽ |  Polstoletni spomini
    Descriptive info: Kot štirje kupi nesreče smo v poznem poletnem večeru najbrž pri koncu petdesetih let prejšnjega stoletja stali težko otovorjeni na vogalu tedanje Titove, sedanje Slovenske ceste in Pražakove ulice, kjer so se naše poti razhajale.. Zagotovo je bil poleg Metod Benedik, ki ga ni nihče klical drugače kot Bingelj, prav tako Rado Poženel, ki smo ga iz vljudnosti šele veliko pozneje začeli klicati Ta debeli Rado, in poleg mene še nekdo, ki ga je nezanesljivi spomin po dolgih letih zbrisal do neprepoznavnosti.. Navsezgodaj tistega lepega počitniškega dne smo se odpravili z avtobusom na Moravško pri Domžalah, ki je bilo glede na nadvse skromne popolnoma osebne razpoložljive denarne vire edini možni cilj jamarskega pohoda; v nahrbtnikih je bil velik del celotne jamarske opreme, ki jo je premogla naša jamarska skupina, takrat še Speleološka sekcija Planinskega društva Železničar iz Ljubljane, in skromna malica, v denarnicah pa ravno toliko denarja, da ga je bilo za avtobusno vožnjo v eno smer; nazaj bo že kako, smo rekli.. Ves ljubi dan smo hodili po Moravškem, se plazili po jamah, ki so bile med domačini znane le po imenih in vhodih, ter jim jemali mere, spotoma pa spraševali krajane po še kakšni, ki je ni bilo ne na našem in ne na nobenem drugem jamarskem zemljevidu.. Ob večernem mraku se je kot edina možnost pokazala dolga magistralna cesta, po kateri smo peš prikolovratili v domače mesto.. Tik preden smo se razšli, se je Radotu porodila znamenita globoka misel: da se bo, kot je dejal, od jamarjev prepisal h gasilcem, kjer ga bodo na akcije vsaj vozili, čelado in pajaca pa da bo tja prinesel od jamarjev za doto.. Še mnogo skromneje je bilo nekaj let prej, poleti leta 1954, ko je na moja vrata potrkal sosed Dušan Novak, takrat še študent geologije, in me vprašal, če imam čas, da bi šel z njim na Kočevsko iskat nekakšne kraške jame.. Kakšen mesec prej sem maturiral, časa sem imel dovolj, še predvsem, ko mi je rekel, da bova za to delo celo dobila nekaj denarja.. Nekaj dni sva – in še nekdo je bil z nama, ki pa ga odtlej nisem več videl med jamarji – hodila med Kočevjem, Livoldom, Mozljem in Knežjo Lipo, predvsem ob nekdanji strugi reke Rinže, iskala njene požiralnike, se plazila vanje, kjer je bilo le mogoče, in Dušan je zapisal vse, kar sva videla.. Jamarskega pajaca seveda nisva imela; v popotniški obleki, kakršna je bila takrat v navadi, in v delavskih visokih čevljih, ki so bili takrat najcenejša obutev, sva se zrinila v razpoke in jamice, kolikor daleč je bilo mogoče v svetlobi baterije in brez vsakršne vrvi, potem pa si mokro umazanijo posušila na soncu in jo otepla, da sva se lahko zvečer v isti toaleti pokazala vaščanom.. Takrat še nisem vedel, da se je Dušan le nekaj mesecev prej hudo sprl z vodstvom ljubljanskega Društva za raziskovanje jam.. Že nekaj let je bil v društvu na čelu mladih jamarjev, ki jim stari menda niso pustili dovolj pogosto hoditi v jame, ker za poti vseh društvenih članov bržčas ni bilo dovolj denarja in opreme, in jim je to večkrat dokaj obzirno poočital, po društvenem občnem zboru januarja 1954 pa je napisal za Planinski vestnik poročilo, v katerem so bile omenjene tudi te zamere mladih.. Društveno vodstvo je reagiralo najprej s pojasnilom v isti reviji, potem pa z Dušanovo izključitvijo.. Mladenič, zasvojen s krasoslovjem in še najbolj z jamarstvom, je začel predvsem skupaj s somišljenico in društveno članico geologinjo Nado Čadež nemudoma iskati novo delovno okolje, ki ga je našel v Planinskem društvu Železničar.. Tiste mesece je poleg delovnega okolja enako vneto iskal tudi članstvo za novo društvo.. Ko sem pred časom v Triglavskem pogorju meril planinske poti z geologom prof.. dr.. Stankom Buserjem, ki sva jih krajšala tako, da sva neusmiljeno klepetala, mi je povedal, da ga je geološki stanovski kolega Dušan takrat naprosil, naj ga seznani s kakšnimi naravoslovno usmerjenimi fanti, ki bi jih zanimalo jamarstvo – in z njegovim posredovanjem sta postala dva od ustanovnih članov naše jamarske sekcije Branko Kocman in Marjan Lešer.. Mnogo pozneje, leta 1969, ko je PD Železničar praznovalo svojo 20-letnico, je prvi predsednik njegove jamarske sekcije Dušan Novak napisal v jubilejnem društvenem zborniku »Gora« pod naslovom »Deset let jamarske sekcije PDŽ« med drugim tole: »Ustanovitev samostojne jamarske skupine lahko postavljamo že v leto 1954.. Tega leta je bila prva akcija skupine, ki je kasneje tvorila jedro bodoče jamarske sekcije (Marjan Raztresen, Dušan Novak, Janez Šubelj, Nada Čadež).. Tega leta smo sistematično raziskovali območje požiralnikov Rinže med Livoldom in Črnim potokom in našli tudi Brezno pri Treh križih, v katerem smo nekaj let pozneje odkrili sledove visoke vode podzemske Rinže.. Dan uradne ustanovitve sekcije pa je prišel nekaj kasneje, v čas občnega zbora Planinskega društva Železničar, dne 30.. marca 1955.. Okvir planinskega društva je obvezal sprva maloštevilno skupino, da je svoje delo omejila na ožje območje, zato pa ga je poglobila, ga bolj sistematizirala in napravila bolj temeljitega.. Sekcija se je posvetila raziskovanju visokogorskega krasa v območju, ki ga je takrat urejalo matično planinsko društvo, dobro podlago delu pa je dala tudi akcija Zavoda za varstvo spomenikov, ki je deloma finančno, vsekakor in vedno pa moralno podpiral naše delo v Triglavskem narodnem parku.. Ker pa je delov na sezona v Alpah kratka, smo si poleg tega izbrali območje, ki se ga jamarsko ni lotil že dolga desetletja nihče, Kočevsko.. «.. Kot vse sekcije Planinskega društva Železničar si je tudi jamarska sekcija delila društveni prostor nasproti nekdaj znane Steklene dvorane v kleti železniške direkcije na vogalu Kolodvorske in Pražakove ulice, v kateri  ...   v Kočevje, na katerem je bilo dovolj in preveč časa, da si je jamarska druščina ob vsesplošnem zadovoljstvu drugih potnikov na špiritnem kuhaniku skuhala vsaj kavo, če že ne še kaj več.. Razmere so bile takrat pač take, da se je bilo treba pred potovanjem po slovenski domovini, ki se zdaj zdi kratko in preprosto, dobro pripraviti na morebitne nevšečnosti.. Konec aprila 1958, ko je bila izstavljena »prosta vozovnica za člane naše speleološke sekcije, ki potujejo na študijski ogled podzemskih jam in vodnih tokov v okolici Ospa in Socerba (relacija Ljubljana–Herpelje Kozina–Ljubljana)«, je bilo treba vzeti s seboj na pot še duplikat vloge na »Tajništvo za notranje zadeve Ljudske republike Slovenije, Ljubljana, Kotnikova ulica«, s podpisom predsednika matičnega planinskega društva in žigom, s čimer je bilo potrjeno, »da gredo tovariši Jože Mulej, Janez Belič, Metod Benedik, Jože Jelenc, Milena Jazbec in Marjan Raztresen, redni člani Speleološke sekcije Planinskega društva Železničar Ljubljana, na ekskurzijsko potovanje v območju Ospa in Socerba.. Ker se bodo navedeni člani gibali v obmejnem območju, prosimo predmetnega dovoljenja oziroma priporočila obmejnim organom.. « Kljub temu dokumentu v žepu pa je jamarsko skupino na poti iz Svete jame proti železniški postaji ustavila vojaška patrulja, odpeljala umazane jamarje v svoj tamkajšnji glavni stan, kjer so jih natančno spraševali, ali so našli v jami kaj nenavadnega, in se naposled zadovoljili s kapniškim opisom; podpisani je bil takrat močno na trnih, ko je med spraševanjem vsa namigovanja na morebitne še drugačne podzemske najdbe speljeval na krasoslovje v upanju, da zasliševalci ne bodo začeli brskati po umazanem nahrbtniku, v katerem je bilo zavitih nekaj kosti, ki jih je vzel dvema najbrž po drugi svetovni vojni v stransko brezno vrženima nesrečnikoma.. Izpraševanje se je na srečo končalo brez tega posega.. Za prav vsako pot na kras je bilo treba imeti kakšen dokument.. Takratni direktor Hidrometeorološkega zavoda inž.. Lojze Ostanek je pred eno od naših jamarskih »ekspedicij« izdal potrdilo, da »skupina jamarjev raziskuje podzemeljske jame v okolici Jelendola kot pripravo za barvanje Loškega potoka, ki ga bo naš zavod izvedel letos.. Naprošamo oblasti, da gredo omenjeni skupini v vseh ozirih na roko.. « Sreča nam je bila takrat milostna, kajti nobena oblast se ni zmenila ne za nas in ne za naše delo, ko smo pri Jelenovem žlebu najbrž prvi po svetovni vojni priplezali na dno velikega brezna, na debelo nasutega s človeškimi kostmi in orožjem, v katerega se je ujela kolona italijanskih vojakov.. Vsestransko mlada jamarska sekcija je bila od vsega začetka nadvse ambiciozna in je marsikje iskala možnosti za uveljavitev, pa tudi za zaslužek, saj ji matično planinsko društvo ni moglo nuditi dovolj trdne gmotne podlage za kolikor toliko normalno delovanje.. Tako se je sekcija odločila v začetku leta 1958 po poprejšnjih dogovorih z grosupeljsko občino raziskati še neznane dele Županove jame pri Grosupljem, ki so jo po vojni iz ideoloških razlogov preimenovali v Taborsko jamo – posestnika in župana Ponove vasi Josipa Permeta, ki je jamo odkril, je dala oblast po vojni zahrbtno umoriti.. Jamarska skupina PDŽ (tako jo je podpisal predsednik Dušan Novak) je takrat poslala podjetnemu Turistično olepševalnemu društvu Grosuplje, ki je želelo iz te jame narediti novo Postojnsko jamo pred vrati Ljubljane in na pragu Dolenjske, »Načrt speleoloških raziskav v Taborski jami«, ki je obsegal celostno obdelavo jame in okolice od geologije, geo morfologije, meteorologije in biologije do turizma in fotografskega prikaza vsega opisanega.. »Obdelavo geološkega dela bo prevzel geolog Dušan Novak,« je bilo napisano v ponudbi, »geomorfološkega dela pa študent geografije Marjan Raztresen.. Jame bo meril in risal s pomočjo študenta geodezije Marjana Podobnikarja in dijaka Metoda Benedika tehnik Marko Hribovšek.. Meteorološke podatke bosta obdelala študent kemije Janez Belič in tehnik Jože Mulej.. Biološki material bodo obdelovali in določevali absolventki agronomije Milena Jazbec in Helena Keržin ter biolog asistent Boris Sket.. Turistične zaključke bosta podala študent geografije Marjan Raztresen in novinar Nande Žužek.. Raziskovanje jame bo trajalo verjetno dalj časa, kot je bilo predvideno v prvotni kalkulaciji, predvsem zaradi oblikovanosti terena, ki bo zelo otežkočala merjenje.. O morebitnem povečanju stroškov bi se pogovarjali kasneje.. Vodja raziskav bo študent geografije Marjan Raztresen.. «.. Dogovori so trajali dlje, kot bi si jamarji želeli, in niso bili nikoli končani, ker potencialni naročniki pač niso imeli denarja.. Predvsem takratnemu vodstvu Planinskega društva Železničar že nekaj let po ustanovitvi jamarske sekcije, ki je prav kmalu postala društevni paradni konj, očitno ni bilo povsem po volji, da je njena dejavnost usmerjena razen na alpski svet še v druge predele Slovenije, predvsem na Kočevsko.. V poročilu ob društveni desetletnici leta 1959 je predsednik PD Emil Strniša v reviji Železniški vestnik ob pohvalah za jamarsko udejstvovanje v Triglavskem narodnem parku med drugim zapisal, da so jamarji »ob pomoči Hidrometeorološkega zavoda LRS preiskovali tudi okolico Kočevja in Travne gore.. Te raziskave jam in podzemeljskih vodnih tokov je z vidika planinske organizacije vzeti bolj kot šolanje mladih jamarjev za akcije v alpskem svetu.. Z daljšim poseganjem naše jamarske sekcije v območju dinarskega krasa bi se namreč zanemarila dejavnost v visokogorskem alpskem krasu.. Če gledamo na svojo polstoletno zgodovino iz današnjih dni, lahko z veliko mero ponosa ugotovimo, da je bila naša pot kljub številnim oviram dokaj premočrtna in ob občasnih stagnacijah z leti vse uspešnejša.. Nekaj neprirejenih in sprotnih spominov na te uspehe je ohranjenih med drugim v ciklostiranih, sprva sekcijskih in pozneje klubskih Biltenih, katerih prva številka je izšla pred več kot štirimi desetletji, leta 1963, naslednje številke pa so nato kakšno poldrugo desetletje redno izhajale vsako leto.. V slovenski jamarski organiziranosti so bila to prva društvena glasila, v katerih so nekateri pozneje visoko uveljavljeni speleologi objavili svoje prve prispevke.. Marjan Raztresen..

    Original link path: /kratka-zgodovina-kluba-2/polstoletni-spomini/
    Open archive

  • Title: JKŽ |  Ustanovitev
    Descriptive info: Dušan Novak (v sredini) in Jože Mulej (desno).. Uradni datum ustanovitve naše jamarske skupine je 30.. marec 1955, ko so bili jamarji tudi uradno sprejeti v vrste Planinskega društva Železničar v Ljubljani kot Speleološka sekcija (tak je bil uraden naziv), in sicer na občnem zboru PDŽ, ki se je odvil tega dne.. Načelnik sekcije oziroma gonilna sila je bil seveda Dušan Novak, tedaj še študent geologije v Zagrebu, za opremo, kolikor je je sploh bilo, je menda skrbel Marjan Lešer (študent elektrotehnike), v vlogah članov pa so nastopali seveda zlasti Nada Čadež (kasneje pa Novak – edina v skupini z diplomo, in sicer iz geologije), Rasto (Marjan Raztresen, študent geografije), Branko Kocman, študent gozdarstva), Marjan Podobnikar (dijak), Janez Šubelj (študent veterine v Zagrebu) in Jože Jelenc (študent agronomije).. V vpisni knjigi Speleološke sekcije, ki je nastala neznano kdaj, je v tistih letih kot član naveden tudi Vlado Hribar (študent gozdarstva).. Prva leta je bil na akcijah sekcije precej pogosto tudi Miran Marussig (tedaj študent gradbeništva, sicer pa član Matice) in seveda iz znanih razlogov Zvezda (Zvezdana Čadež, kasneje še Novak itd.. ).. Navada je bila, da se je na vsak jamski vhod z oljnato barvo napisalo SS PDŽ (Speleološka sekcija PD Železničar) in letnico obiska oziroma raziskav.. Verjetno zaradi asociacij z eno ne ravno najbolj priljubljenih formacij v nemški vojski med drugo svetovno vojno se je že kmalu ta SS  ...   je napravil tudi doktorat – pri sedemindvajsetih!), Dedi (Viktor Menart, podobna zgodba kot Žiga, le da na področju organske kemije in v precej bolj umirjenem tempu) in tedanji spiritus agens – to je moja malenkost Hov-hov (Aleš Lajovic, tedaj študent montanistike – predvsem metalurgije, kasneje še malo rudarstva in za ščepec geologije – za popestritev seveda).. Slednji je bil tedaj predsednik (obenem pa še podpredsednik PD Železničar), Mojca tajnica, Žiga gospodar in Jani blagajnik.. Če smo imeli tedaj podpredsednika in kdo je to bil, se pri najboljši volji ne spomnim (morda je bil to Igor).. Nekaj let kasneje je bil podpredsednik nedvomno Arho (Franci Malečkar, študent geologije).. In od kod klub? Tedanja zakonodaja je namreč dopuščala, da v okviru društev (v našem primeru PD Železničar) delujejo klubi, obenem pa so bili klubi lahko samostojne pravne osebe in s tem imele svoj žiro račun, kar je bilo tedaj za nas zelo pomembno.. Glede na globino naših tedanjih žepov smo uspeli dobiti znatna sredstva pri tedanjem MZOTK (Mestna zveza organizacij za tehnično kulturo, g.. oz.. tedaj še tov.. Mencinger), s katerimi smo želeli sami razpolagati.. Rezultat je bil ta, da so nam planinci odpovedali gostoljubje (treba je namreč vedeti, kdo je glavni na svinjskem plac!), duhove pa sta mirila nekdanji predsednik PDŽ Pavle Ciglar in tedaj aktualni predsednik PDŽ Matija Potočnik.. V zahvalo in priznanje smo ju izvolili za častna člana JKŽ..

    Original link path: /kratka-zgodovina-kluba-2/ustanovitev/
    Open archive

  • Title: JKŽ |  Društvo jamskih potapljačev Proteus
    Descriptive info: Pred potapljaško akcijo v Krški jami.. Prvi z leve Marko Krašovec, prvi z desne Kiko.. Sredi sedemdesetih smo ugotovili, da je ena bistvenih perspektiv jamarije pri nas v jamskem potapljanju.. Zadevni izpit je imel med članstvom le Jolbe (Iztok Trček), vendar ga tiste čase nismo prav pogosto videvali na sestankih.. Nekaj aktivnih članov se nas je torej odločilo in smo šli k DRM-ju (Društvo za raziskovanje morja) na potapljaški tečaj, in sicer Alko (Jani Koprivc), Kiko (Milutin Željeznov), Vili (Viljem Kralj) in moja malenkost Hov-hov.. Kasneje je postalo med našim članstvom nekako samo po sebi umevno, da je izpit iz »tauharije« tako rekoč obvezna nadgradnja jamarskega izpita in ga je tako opravila večina aktivnih članov.. Tiste čase je pri Jamarski zvezi Slovenije (JZS) obstajala Potapljaška sekcija, ki pa je bila družba precej zaprtega tipa in pretežno omejena na člane DZRJL (Društvo za raziskovanje jam Ljubljana).. Prirejali so tradicionalni enomesečni potapljaški tabor na Kornatih s treningi potapljanja, imeli pa so tudi nekaj uspehov (Naše jame št.. 14) in opreme, ki je bila za tiste čase kar sodobna (med drugim tudi sonar, ki pa nikoli ni kaj prida deloval, sicer bi lahko odkrili marsikaj več).. Oprema je domovala v garaži eminentnega člana DZRJL Totota (dr.. Anton Praprotnik) v Murglah.. Kakorkoli – ugotovili smo, da je treba nekaj storiti.. Potapljaška oprema je  ...   nov zalet, kar se je deloma tudi uresničilo, saj so bili člani z vseh vetrov in ni bilo niti najmanj pomembno, s katerega kluba ali društva si oz.. ali sploh si jamar, kar pa je bilo sicer zaželeno.. Prvo vodstvo DJP Proteus je bilo praktično identično kot pri tedaj že JK Železničar, predsednik pa podpisani.. V obeh primerih.. Člani JKŽ pa so bili navadno tudi člani DJPP, vsaj tisti z izpitom iz potapljanja.. DJP Proteus se je kmalu po ustanovitvi preselil v staro Ljubljano, na Gornji trg, kjer je preživljal med leti 1982 in 1987 svoj razcvet.. V tem času so se pod vodstvom dveh najaktivnejših članov Marka Krašovca in Cirila Mlinarja Cica zvrstile številne jamsko-potapljaške odprave širom tedanje Jugoslavije in nekaterih evropskih držav.. Raziskalo se je kilometre sifonov in suhih rovov za njimi, posnelo se je več podvodnih filmov, med njimi tudi prvi slovenski (jugoslovanski) podvodni film o jamskem potapljanju in ob njem naredilo tudi prve podvodne posnetke človeške ribice (svoje maskote) v naravnem okolju.. Žal je menda izdihnil (DJP Proteus namreč), kar je škoda.. Eden od razlogov je brez dvoma ta, da se je pri JKŽ formirala potapljaška skupina, ki se je to pot naslonila predvsem na potapljaško društvo Norik sub, oziroma na njegovega legendarnega vodjo in ustanovitelja, žal že pokojnega, izjemnega potapljača in jamarja Tomota Vrhovca..

    Original link path: /kratka-zgodovina-kluba-2/drustvo-jamskih-potapljacev-proteus/
    Open archive

  • Title: JKŽ |  Sekcije
    Descriptive info: Kot vsako spodobno društvo smo imeli tudi mi svoje sekcije oz.. natančneje podsekcije, saj smo bili že mi uradno Jamarska sekcija PD Železničar.. Navadno se nam je kaka skupina parih navdušencev priključila, pridobila jamarsko znanje, kak speleološki objekt tudi samostojno ali z nami raziskala, delovala nekaj let in zamrla.. Le redko se je iz take sekcije razvilo novo društvo, kot je bil primer recimo v Borovnici (Jože Pristavec Joc, Peter Japelj itd.. Sicer pa smo imeli sekcije še na Vranskem (Ivan Hotko), Hrastniku (Branko Kocman), na Fakulteti za elektrotehniko, v Podpeči (Janez Rogelj), Muljavi (Tone Kutnar),  ...   in vse je kazalo, da jo bomo imeli še v Kamniku (Vido Kregar), pa smo jim svetovali, da je bolj pametno, če ustanovijo svoje društvo.. So pa take skupinice vedno poživile dogajanje v naši jamarski sekciji oz.. klubu in dale nove impulze.. Imamo pa sekcije tudi znotraj kluba.. Nekoč smo bili Jamarska sekcija Planinskega društva Železničar, sedaj pa imamo v svojih vrstah – Planinsko sekcijo Jamarskega kluba Železničar.. Ta je bila v preteklih letih hudo aktivna.. Celo na Mt.. Blanc so se spravili, zimski vzponi na Triglav so pa tako ali tako že čista rutina oz.. tradicija..

    Original link path: /kratka-zgodovina-kluba-2/sekcije/
    Open archive

  • Title: JKŽ |  Kje smo stanovali oziroma kako smo se selili
    Descriptive info: Na Hrvatskem trgu v začetku devetdesetih.. Kot člani sekcije pri PD Železničar smo si z drugimi planinci delili isto pisarno dobrih dvajset let (pri društvu je tedaj delovalo več sekcij in odborov), in sicer na Ulici Moša Pijade 39 – današnja Kolodvorska 11, vhod pa je bil s Pražakove (nasproti sedanje Abanke).. Ključe – potrebovalo se jih je več, se je dvignilo pri vratarju, odklenilo vhod na Pražakovi in se spustilo po stopnicah.. Potem je tam na levi Steklena dvorana, kjer so se navadno odvijali Občni zbori, na desno, pod stopnicami pa je bila pisarna Planinskega društva s predprostorom (zopet odklepanje).. Tam je bila na desni strani sprva fotografska temnica – dokler je bilo fotografiranje in razvijanje filmov še moderno, kasneje pa smo jo zavzeli jamarji, na levi strani predprostora pa so si kasneje uredili magacin alpinisti.. Sama pisarna (ponovno odklepanje) je bila dolga kakih šest in široka okoli tri metre ter prav toliko visoka, z vrsto omar na levi oziroma vzhodni strani.. Imela je še pisalno mizo prečno pod kletnim oknom in daljšo mizo za sestanke po osi prostora.. Na severni strani smo imeli tablo, nekaj let je nad njo kraljevalo baje kakih 30 tisoč let staro, litificirano, kapitalno in zelooo težko rogovje iz Prepadne jame pri Suhorju, sicer pa še telefon in centralno ogrevanje.. Za tiste čase kar luksuz.. Če je bil obisk sestankov nekoliko številčnejši, smo bili bolj na tesnem, navadno pa nas ni bilo veliko – kakih pet, šest.. Jamarski sestanki so bili vsa leta (in so še sedaj) redno vsak četrtek od nekako sedmih naprej, po uradnih urah planincev in po končani šesti uri popoldanskega turnusa po šolah.. Okoli devete pa je glavnina (na sestankih smo bili navadno le aktivni člani) že praznila pivske krigle pri Slamiču, Nada pa je naročila fižolovo solato.. V klubskih prostorih v zaklonišču na Taboru konec leta 1995.. Za akcije (neredko so se začele že v petek) smo se striktno dobivali na društvu, dvignili opremo in odpeketali navadno na vlak, saj smo železničarji, kajneda – pa še zastonj karte smo imeli, ali pa na avtobus.. Z akcij smo se seveda zopet vrnili v ferajn, kot smo mu rekli takrat (in mu še danes), potem pa zopet k Slamiču, ali pa kar čez cesto k Staremu tišlerju, v Istro (čez cesto je bila namreč gostilna ali bolj natančno pajzelj s tem imenom – da ne bo pomote) ali kam drugam.. Lokacija ferajna je bila zares odlična.. Vse pri roki!.. Nedolgo zatem, ko so nam pri PD odpovedali gostoljubje, so tudi planince deložirali oz.. preselili, in sicer na Trg OF 3 v prvo nadstropje, v naši stari pisarni pa uredili prostore za železniški arhiv in je v bistvu ni več.. Lepi stari časi!.. Uradno smo še vedno stanovali na Ulici Moša Pijade 39.. Tam smo v nekem prostoru – spomnim se, da je bil v kleti, brez oken in bi ga danes le težko našel, pustili, tako za seme, še nekaj starejše opreme, ki je nismo rabili: lesene jamarske lestvice (na dveh jeklenicah so imele lesene prečke oz.. »špruncelne«), kilogram  ...   tam tedaj stanoval tudi eden naših aktivnih članov z zvenečim jamarskim imenom Buto (Marko Grden) – trenutno srečni solastnik znane pizzerije Azur ob Cesti na Brdo v Ljubljani.. Z leti pa so se stvari začele zapletati.. Hišna oblast se je zamenjala, pojavili so se apetiti po našem prostoru, pa še nekaj drugih razlogov je bilo – skratka spet smo se morali seliti.. Pod streho so nas prijazno vzeli gasilci Prostovoljnega gasilskega društva Ljubljana mesto z Janezom Hočevarjem na čelu, ki so si prav tedaj uredili nove, reprezentativne prostore na Poljanskem nasipu 47, poleg Cukrarne.. Tam smo dobili tudi garažo za naš kombi in tam je bil tudi kanal za razna potrebna popravila zadevne mehanizacije itd.. Razkošje skratka!.. Vendar, kot se rado zgodi, nam pa vedno, je tudi med nami in gasilci počasi začelo prihajati do rahlih nesoglasij, trenj, včasih glasnejšega negodovanja, godrnjanja itd.. Na Hrvatskem trgu, kjer je bil še vedno sedež našega ferajna ter večina opreme in inventarja, pa so začele odpadati fasadne plošče in tudi vlada v bloku se je zamenjala.. In kdo je primernejši za pritrjevanje fasadnih plošč, kot smo mi, jamarji? In smo spet prišli nazaj na Hrvatski trg, stolpnica je imela zopet pritrjene fasadne plošče, naš blagajnik pa je ometel pajčevine v klubski blagajni.. Kombi je obdržal garažo pri gasilcih – do vojne za Slovenijo, ko smo morali garažo definitivno izprazniti za potrebe TO.. Kombija tedaj ni bilo več mogoče registrirati, tudi vžgal ni več, niti na potisk ne, in je zato, na našo veliko žalost, z avtovleko odpotoval na avtomobilski odpad.. Na Poljanskem nasipu 47 pa imamo odsihmal v dvorani v prvem nadstropju redno le še naše Občne zbore.. V začetku devetdesetih let pa se je dogodilo, da je interes za našo kompanijo in jamarijo neverjetno narasel.. Silne množice so se zgrnile na naš ferajn v jamarsko šolo, tako da vstop v klubski prostor praktično ni bil več mogoč.. Lahko bi se reklo, da niti za šibico ni bilo več prostora.. In ves ta hrušč in trušč si je prišel osebno ogledat še sam dični, presvitli predsednik hišnega sveta in nad videnim ni bil prav nič navdušen.. Rezultat: na Hrvatskem trgu lahko skladiščimo opremo, ne smemo pa tam imeti sestankov.. In smo se zopet selili.. Najprej malo nazaj h gasilcem, potem pa smo nekako prišli do zaklonišča na Taboru, to pot preko naše jamarske enote pri mestni Civilni zaščiti oziroma konkretneje Sokola (Vito Hussu).. Tu imamo sedaj prostora dovolj in sosedje pretirano oziroma skoraj nič ne nergajo.. Hvala bogu in upajmo, da bo še naprej tako! Skladišče je posebej, prostor za sestanke posebej in kadilnica oz.. sprejemnica posebej.. Tudi WC je posebej zunaj, pod drevesom namreč.. Sam prostor za sestanke smo izolirali s stiroporom, po tleh pa položili itison, ki ga občasno zalijemo s kakim pirčkom in dodamo nov vzorček k množici ostalih, kar kaže na premnogotere velevažne, tehtne dogodke take ali drugačne vsebine oz.. narave Naš naslov pa slej ko prej ostaja tak kot zadnjega četrt stoletja: Jamarski klub Železničar, Hrvatski trg 2, Ljubljana.. Zanimivo in presenetljivo! Kljub vsem selitvam in peripetijam!..

    Original link path: /kratka-zgodovina-kluba-2/kje-smo-stanovali-oziroma-kako-smo-se-selili/
    Open archive



  •  


    Archived pages: 354